»Vi ste velik pesnik.«

»Klečim.«

»Vedno sem čutil, da v slehernem med nami tiči globoka anonimnost … ko greš globoko vase, srečaš vse in vsakogar na skupnem terenu, ali pa ne srečaš nikogar. Ne glede na to, kaj srečaš, pa to nikoli ni tvoje … Smo kot posoda in nič je to, kar obdajamo. Kakor da bi bili v sobi, v kateri smo, paradoksalno, odsotni.«

»Večino teh pesnikov bi rad ponovno prevedel, še posebno Vaska Popo in Ivana V. Lalića, ki sem ju prevajal pred več kot štiridesetimi leti.«

»Ko boste prejeli to pismo, bom mrtev... Ubil se bom, ker ne zmorem nadaljevati življenja, ne prenesem več preizkušnje, da bi zaspal ali se spet zbudil.«

»Z rokami sem se prijel za glavo. To ne bi smelo biti izrečeno.«

»Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!'«

»Gre za razpršeno, dialoško zavest in za polifone principe njenega upesnjevanja, pri čemer je polifonija, ki poustvarja vtise mestnega duha, slejkoprej atonalna.«

»Igral sem se na ulici. Šla sem v stanovanje po vodo, kjer so mama in naši sosedje poslušali radio. Rekli so: 'Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!'«